Zadnjih nekaj mesecev smo manj govorili in pisali o naši najboljši, Ani Umer. Zatišje ne pomeni nič drugega kot do, da Ana gara bolj kot kadarkoli prej! V zadnjih mesecih je svojim vrhunskim dosežkom dodala še enega, neprecenljivega, postala je mama.
Z Ano smo poklepetali o tem, kako je v zadnjem letu potekalo njeno življenje. Kot bi bilo včeraj se spomnimo, da je v poletju 2022 odlično tekmovala in se z evropskega prvenstva vrnila z medaljo. Njen zadnji mednarodni nastop je bil julija v Oranu – Alžiriji, kjer so potekale mediteranske igre.
Ana, tvoja sezona je bila zagotovo bolj zahtevna kot vse doselj. Kako je bilo tekmovati med nosečnostjo? Kaj so bili največji izzivi?
Ko sem zanosila, sem bila odločena, da bo moja nosečnost srečna, saj sem si želela svojemu otroku omogočiti lep in prijeten razvoj še pred njegovim rojstvom. Res je, da sem se morala soočati z nosečniškimi slabostmi, ki so trajale dolge štiri mesece in niso bile ravno zabavne. To je bil v štartu velik šok za telo. Čez čas pa sem se naučila obrniti zadevo sebi v prid tako, da sem na treningu ali tekmi misli oziroma fokus tako močno usmerila v streljanje, da sem pozabila na slabosti. Glavni cilj je bil, da me ne bo nobena puščica, serija ali tekma stresirala in vplivala na mojo dobro voljo. Prav ta mind set je vplival na boljše streljanje in dobre rezultate, ki sem jih imela v lanski sezoni. Vesela sem, da mi je uspelo biti srečna nosečnica in dobra lokostrelka.
Rodila si v začetku oktobra. Ali že “hodiš v službo” – si se vrnila v trenažni proces in kako ga združuješ z družinskimi obveznostmi?
Porod je šel lepo skozi, bil je hiter in brez problemov. S trenerjema Zupancem in Končanom sem bila zmenjena, da ponovno štartam s treningi sredi novembra. Tudi zdravnik mi je po šestih tednih dal zeleno luč, da lahko začnem streljati. Tako sem se še isti dan odpravila na priprave selekcije v Laško. Moram reči, da je bilo kar dolgo časa čudno in grozno streljati. Sedaj počasi prihajam nazaj v formo in se veselim zunanje sezone. Verjamem, da se bom ponovno uvrstila v reprezentanco in cilj bo še naprej isti. Najinemu Nejcu omogočati miren in vesel razvoj v zdravem okolju. Ta cilj potrjeno pozitivno vpliva tudi na lokostrelstvo.
Tempo življenja je drugačen, pravzaprav obrnjen na glavo. Od prej sem naučena discipline in organizacije, še vedno uspem vse lepo oddelati, čeprav priznam, da bi včasih pasala kakšna ura več v dnevu. Zagotovo pa vse to nebi zmogla sama. Imam veliko pomoč Dena, najinih mam, sestric in trenerjev.
V največjo pomoč pa nama je Nejc, ki je zelo priden sinček in najin mali zakladek.
Bi z nami rada delila še kakšno misel za konec?
Sedaj me zanima, koliko lokostrelk se bo v kratkem odločilo postati mama. Kar nekaj od njih me je spraševalo in bilo radovednih kako je streljati med nosečnostjo, ker naj si nebi upale narediti ta korak. Meni je zelo pomagala naša Toja, ki je vse to dala skozi pred mano. Upam, da sva jim vlile moči in pogum. Že sedaj poznam dve bodoči mamici.
Ana, iskrene čestitke ob povečanju družine! Hvala za tvoj čas, misli in nasvete, ki si jih delila z nami. Želimo ti tudi vse dobro v in izven lokostrelstva.
