Med našimi člani kluba je veliko zanimivih življenjskih zgodb. Med lokostrelci se težko znajde kdo, ki
bi imel sila dolgočasno življenje. Ena izmed takih, ki jo je življenje odneslo na veliko koncev sveta,
preden se je ustalila in našla lok, je Karmen Rojc. V klub se je včlanila leta 2015.
Karmen, kdo te je navdušil nad lokostrelstvom?
Ne vem točno, kako je prišlo do tega, ampak lok je imel vedno en poseben čar in puščice prav tako.
V obdobju, ko si pričela s treningi, si bila mlada mamica. Kako si uskladila življenje in hobi?
Na začetku sem oklevala. Nisem bila prepričana, da bi se res vpisala. Imela sem kot občutek krivde,
da bi zanemarjala otroke, ampak s spodbudnimi besedami in podporo moža, sem se opogumila in
poklicala. Oglasila se je naša Ana Umer in me že isti dan povabila na trening.
Jemlješ lokostrelstvo kot hobi in rekreacijo ali si bolj tekmovalno usmerjena?
Glede na to, da v službi veliko komuniciram (po domače – vrtim jezik) in sem stalno v živžavu,
lokostrelstvo jemljem kot nekaj samo mojega, moj čas, moj odklop možganov in jezika (haha).
Tvoje življenje je drugačno od ostalih. Videla si veliko sveta in se srečala z različnimi kulturami.
Kako izgleda delo in življenje na ladji?
Delo na ladji je drugi svet. Mislim, da marsikdo doživi kulturni šok. Toliko različnih ljudi, navad,
običajev. Jaz mislim, da za ladjo si ali nisi. V takratnem času je bilo mišljenje, da je ladja zanimiva,
zaslužiš veliko, se zabavaš. V resnici je drugače, delaš cel dan, od 8.00 – 20.00. Jaz sem bila »staff« in
sem imela nekoliko več svobode, se družila z gosti, šla v salone, gledališče na ples. Tisti, ki so bili
»crew«, so bili omejeni z dostopom do prav vsega. Moje delo je potekalo tudi takrat, ko je bila ladja v
pristanišču in so gosti lahko hodili na izlete v mesta oz. kraje, kjer smo imeli postanke. En dan na
teden sem bila prosta in takrat sem si lahko ogledala pristanišče, v katerem smo bili zasidrani ter
kupila kakšno osnovno higiensko potrebščino v trgovini.
Bila sem na dveh ladjah. Zadnja je bila Costa Mediterranea, dolga 292m, široka 32m. Imela je 12
mostov, sprejela je največ 2600 gostov in 1000 članov posadke. Ta ladja velja za manjšo, večje, npr.
MSC Seaview, sprejmejo 5000 gostov in 1500 članov posadke. Slednja je bila narejena leta 2018, zdaj
zagotovo obstajajo še večje, Crystal, Diamond of the seas, Royal Caribbean, na primer.
Zame je bila ladja velika preizkušnja, lepa, zanimiva, polna barv in vonjav. Na primer, ko prideš dol iz
ladje v Mehiki, sonce, glasba, prevzelo me je! Nasmejani ljudje, ki ti ponujajo vsega, v takem trenutku
se nisi hotel vrnit domov (o.p. nazaj na ladjo – delo). Tako intenzivna so bila vsa čustva, da so bile oči
polne solz, ko se je bilo potrebno vrniti na ladjo.
Kako ti izkušnje iz ladje koristijo v današnjem življenju? Si lahko potegnila vzporednice tudi v
šport?
Mislim, da si dosti bolj toleranten do ljudi, saj dostikrat ne vejo kaj hočejo. Bolj umirjeno in
premišljeno sprejemaš odločitve. To me spominja na lok, kjer je dobro biti umirjen, zbran in si vzeti
dovolj časa na popoln strel.
Tvoje navdušenje nad lokostrelstvom je vplivalo tudi na hčerki. Kako jima gre? Morda zaznaš
kakšen vpliv ima lokostrelstvo na njuno življenje in navade?
Na začetku je bila vse zabava, kar je tudi prav, ker mislim, da je treba delat stvari, ki so nam všeč.
Potem je sledila prva šolska tekma v Ankaranu, kar jima je bilo v izziv. Na tekmi sem bila v delovni
ekipi in hčerkam dovolila samostojnost.
Videli sta, da nista edini novinki na tekmi, ki se še ne znajdeta v tem okolju … In da je treba vložit
nekaj truda in potrpljenja za pridet do cilja. Enako velja tudi za šolo in vsakdanje življenje. Zelo sta
navdušeni in upam, da bosta še dolgo uživali v lokostrelstvu.
Karmen, hvala za tvoj čas in pripoved o življenju na ladji ter prepletom v lokostrelstvo. Prepričana
sem, da boste tri dekleta kmalu pripeljale še svojega četrtega družinskega člana v lokostrelske
vode. To bi bila pa dogodivščina, da ste vsi štirje družinski člani na isti liniji.
