Izjemna Irena Rosa, je v ponedeljek, 3. februarja 2025, prejela Bloudkovo nagrado za življenjsko delo v športu. To je najvišje državno priznanje Republike Slovenije na področju športa. Dogodek je potekal v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, s prenosom v živo na RTV SLO 2.
Irena se je včlanila v Lokostrelski klub Ankaran leta 1984. Je dolgoletna članica, ki je delovala kot športnica, trenerka, sodnica, članica upravnega odbora idr., zadnja leta je podpredsednica kluba. V vseh letih je pomembno vplivala na razcvet Lokostrelskega kluba Ankaran ter na njegov obstoj v kriznih obdobjih. V preteklosti je kot predstavnica državne reprezentance Slovenijo zastopala kar petnajst let. Uspešna je bila tudi v svoji sodniški karieri, kjer je kot mednarodna lokostrelska sodnica sodila na evropskih, svetovnih prvenstvih in treh olimpijskih igrah. Bila je deset let direktorica streljanja na številnih mednarodnih tekmovanjih ter na paralimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Je častna članica Lokostrelske zveze Slovenije. Prevedla je lokostrelska pravila, mednarodni sodniški priročnik in izdala več knjig. Več kot 30 let je usposabljala strokovni kader. Več kot dvajset let je kot vodja projektov, pri evropski kontinentalni lokostrelski zvezi, pomagala na področju mladine in organizirala evropska prvenstva ter mladinske pokale. V zadnjih tridesetih letih je v Sloveniji in tujini organizirala številna mednarodna tekmovanja v tarčnem, poljskem in 3D lokostrelstvu. Je tudi velika podpornica razvoja paralokostrelstva v Sloveniji.
Irena, izjemnNam lahko poveste še tri svoje večje dosežke ali področja delovanja, ki jih v obrazložitvi prejema nagrade niso izpostavili?o se veselimo, da so vaše dolgoletno delo nagradili z najvišjo nagrado v športu in Vam zanjo iskreno čestitamo! Ob utemeljitvi za prejem nagrade, ki smo jo lahko slišali na televizijskem
Nam lahko poveste še tri svoje večje dosežke ali področja delovanja, ki jih v obrazložitvi prejema nagrade niso izpostavili? Ah, vse so že povedali. Sicer je pa 40 let dolgo obdobje. Vsega je bilo veliko. Vse kar naredimo dobro, si moramo sami sebi šteti za uspeh in se ga veseliti. To je vedno motivacija za nadaljnje delo. Sicer pa sem nagrado dobila za življenjsko delo. Res da je večina tega že za menoj, a nisem še zaključila. Vedno pravim, da moram še dolgo živeti, da bom uspela še narediti vse kar imam v planu.
Z lokostrelstvom ste se srečali pred več kot štiridesetimi leti. Kje in kaj vas je pritegnilo v ta šport? Ste si takrat predstavljali, da se bo vaše življenje z njim tako prepletlo? Pravzaprav takrat o lokostrelstvu nisem imela pojma in ne morem reči, da sem kot mnogi, ki so si že v otroštvu izdelovali loke in puščice iz lesenih palic. Sem pa oseba, ki me pritegne zanos drugih in tako sem padla tudi v lokostrelstvo. Moj bivši mož Vlado Rosa, moj sosed Miran Bavčar in še nekateri drugi so pred 44 leti slišali za tedaj jugoslovansko lokostrelsko reprezentanco in za uspešne mednarodne lokostrelce, ki so jih dobesedno obsedli. Doma se je govorilo samo o lokostrelstvu. Začeli smo nabavljati in izdelovati opremo ter ustanavljati klub. Jaz sem bila tista, ki sem v začetku uredila papirologijo (in jo še danes urejam), kasneje pa sem tudi sama poskusila streljati z lokom in leta 1987 dobila svoj prvi lok. Najprej goli lok, potem so mi nanj dodali opremo za ukrivljeni lok, zatem sem dobila compound, se srečala s sodniškim delom, z organizacijo tekmovanj ….
Katero obdobje delovanja v lokostrelstvu (ali dosežek) vam največ pomeni oz. se ga najraje spominjate? Tako sem še vedno zaposlena, da še ni časa za odpiranje spominov. Vse je bilo lepo, najlepše pa je ko dobiš Božično novoletne čestitke še vedno z vseh koncev sveta, ko lahko vzameš telefon in poklepetaš z mnogimi od vsepovsod. Če pa le pobrskam po spominu, je to morda čudovit občutek, ki ga doživiš na tekmovanju kot tekmovalec. Osredotočiš se in veš, da je tvoj zadnji strel odvisen od tvoje zmage ali še hujše, od zmage tvoje ekipe. Dveh takih dogodkov se spomnim. Enkrat je zelo pihalo in puščice so vsem letele vsepovsod. Vsem je dih zastal ob mojem zadnjem odločilnem strelu, publika na tribuni je utihnila in to je bil še dodatni pritisk za mene. Ampak kot da sem ta strel videla že vnaprej in puščico usmerila naravnost v center. Vsi na tribuni so zavriskali. In seveda smo zmagale. Čudovit občutek.
V svetovni lokostrelski sceni ste imeli in še imate veliko funkcij. Kako pomemben je prenos informacij, znanja in primerov dobre prakse iz tujine v slovenski prostor? Bi se morali vaši mlajši kolegi, ki so aktivno vpeti v mednarodne lokostrelske vode, bolje potruditi na tem področju? Vedno sem poskušala znanje prenašati na druge. Marsikatero delo, ki sem ga opravljala ali ga še opravljam, ni tako, ki se ga naučiš, ampak postopoma priučiš. Veliko dela je potrebnega. Mora te zares zanimati in osrečevati, da rineš dalje. Pa ni vedno samo lepo. Ampak če vidiš končni cilj, veš da moraš naprej. To pa pogosto zahteva ogromno razmišljanja in ustvarjanja ter predvsem veliko časa. Danes mnogi niso pripravljeni več toliko vlagati v to in tako žal nimam pravih naslednikov.
Poklicno ste delali kot učiteljica matematike, v osebnem življenju ste tudi partnerka, mama dveh (zdaj že) odraslih otrok in tudi babica. Človek dobi občutek, da ima vaš dan vsaj 35 ur. Kako ste uspeli prepletati službeni poklic, družinsko življenje in lokostrelsko kariero? Ste iz svojega poklica lahko potegnili kakšne vzporednice in svoje znanje uporabili tudi na funkcijah, ki ste jih imeli v svetu športa? Res ima dan samo 24 ur, toda vsakdo si lahko najde toliko časa kot se mu zdi vredno. Res je bilo včasih naporno, noči kratke, a vse se da. Potrebna pa je disciplina. Tudi do svojih otrok sem bila dokaj stroga. Spati je bilo treba iti, ko je bil čas za spanje, pojesti vse kar je bilo pripravljeno. Izbiranja ni bilo. Tudi časa za bolezen in slabo počutje vsaj pri meni ni bilo. Otroka sta se naučila samostojnosti in ne spomnim se, da bi kaj dosti sedela z njima pri domačih nalogah. Tudi glede domačih opravil je imel vsak svoje zadolžitve. Povedati moram, da imam čudovito sestro, ki je mnogokrat poskrbela za otroke, ko sem bila odsotna. Tudi moj ravnatelj na šoli je imel velik posluh za moje delo in me je podpiral. Učiteljski poklic je zahteven, a mi je tudi omogočal prilagajanje časa. Priprav na pouk pač nisem izvajala vedno podnevi, mnogokrat ponoči, ko ni bilo treninga ali drugih dejavnosti. Mnogokrat sem spala na obroke. Imam to srečo, da lahko spim kadarkoli, kjerkoli in da lahko tudi nadoknadim spanje. Ko grem spat, odložim delo in skrbi in preprosto zaprem rolete. Pa še ženska sem in celo mnogi moški pravijo, da lahko delamo ženske po več del hkrati. Spanja ne moreš podvojiti, če pa delaš po dve deli hkrati, pa zares zgleda, kot da ima dan 35 ur. Če si rečeš, kar je treba, ni težko, gre. Tudi odlaganja dela ne sme biti. Sicer pa sem po izobrazbi matematik in vse je bilo vedno načrtovano, usklajeno, preračunano …
Katere svoje osebnostne lastnosti bi najbolj izpostavili? Kaj menite, da je tisto, kar mora imeti človek, da postane uspešen na svojem področju? Najprej željo, jasen cilj in vztrajnost. Preden sem se za kaj odločila, sem vedno premislila in po odločitvi pogosto ni bilo poti nazaj. Če sem nekaj začela, si nikoli nisem priznala, da tega ne morem izpeljati. In samo dvakrat v življenju sem rekla, ne grem se več. Seveda ne gre vedno vse po načrtih, ni vedno vse lepo. A običajno sem si rekla: jutri bo nov dan in vse bo drugače. Če že ni bilo drugače, je bil vsaj moj pogled na to drugačen. Ne smemo torej kar takoj obupati. Sicer pa so pomembni tudi doslednost, poštenost, urejenost, predanost in še marsikaj.
Ko takole gledamo Vaš izjemen življenjepis, nas brž spodbudi za nadaljnje delo. Kaj bi svetovali mladim šolarjem, ki so se lotili tekmovalnega lokostrelstva? Zaupaj svojemu trenerju. Ona ali on je tisti, ki skrbi, da gre vse tako kot bi moralo iti, ti pa si tisti/tista, ki mora to izvesti. Površnosti ali polovičarstva ni. Predvsem pa zaupaj sebi. Reci si: to zmorem. Zaupanje vase in v trenerja, vodljivost, vztrajnost in osredotočenje so pomembni.
Še zadnje vprašanje. Zanima nas, če še kdaj primete lok in ustrelite kakšno puščico? Imam šolski lok in z njim včasih streljam, predvsem pa pokažem izvedbo strela na kašnih predstavitvah ali team buildingih v kampu. In vsakokrat je lep občutek, ko vsi pomislijo kako je to enostavno in slišiš tisti »uuuu …«, ko gre v rumeno. Sicer pa so mi Matija Žlender, Denis Fink in Dejan Sitar uredili moj 30 let star compound in komaj čakam na malo toplejše vreme.
Hvala za Vaš čas in še enkrat vse pohvale v imenu celotnega kluba LK Ankaran!
Poleg Irene Rosa sta Bloudkovo nagrado za leto 2024 prejela tudi varovanca naše klubske trenerke Brine Božič, Živa Lavrinc in Dejan Fabčič, za osvojeno bronasto medaljo na paralimpijskih igrah v Parizu.
