Medtem, ko se naša trenerka Brina mudi na mladinskem svetovnem prvenstvu na
Irskem z mladinsko reprezentanco, objavljamo intervju, ki smo ga pred kratkim
opravili z njo.
1. Kdaj si se prvič srečala z lokostrelstvom in zakaj si se odločila hoditi po tej
poti?
Ne spomnim se točno kdaj je bil prvi stik. Klemen, moj starejši brat, je bil lokostrelec.
Tako sem bila že zelo zgodaj v stiku z lokostrelstvom a me prav posebno ni
zanimalo. Toliko sem znala, da sem lahko v osnovnošolski šoli v naravi zmagala
tekmo v lokostrelstvu. Mislim, da je bilo to v petem razredu osnovne šole. Takrat
sem se ukvarjala z veliko dejavnostmi – glasbeno šolo, atletiko, plesom in ob tem še
različnimi šolskimi krožki. Ko sem obiskovala 7. razred, sem se pridružila
lokostrelskemu krožku na OŠ Pinka Tomažiča, ki je bila kasneje združena in
preimenovana v OŠ Koper. Krožke je že več let pred tem vodil brat Klemen, ki je bil
tudi trener v LK Ankaran. Zaključil je Fakulteto za šport v Ljubljani ter imel najvišji
naziv strokovnega delavca v športu – trener lokostrelstva. Prosil me je, da naberem
nekaj sošolcev in sošolk ter pridem. Klemen je izvrsten pedagog in trener, z veliko
znanja in posebno žilico za krotenje mladine in usmerjanje v zdrav življenjski slog ter
korektno obnašanje oz. delovanje v skladu z moralnimi načeli. Vesela sem, da me je
prva leta vodil, podpiral, prevažal na treninge in tekmovanja ter mi kupil in dal en kup
opreme. Nikoli se ni pritožil ali pojamral ampak delal kot mravlja za vse nas, ki smo
streljali pod njegovim okriljem.
Krožek smo imeli enkrat tedensko. Tudi takrat me lokostrelstvo še ni najbolj
navduševalo, saj sem se bolje poistovetila z atletiko, ki je bila kot kraljica športa
veliko bolj spoštovana in ugledna, v primarjavi z lokostrelstvom. Lokostrelci smo bili
večkrat tarča posmeha s strani ekipnih športnikov ter ostalih “uglednejših” panog, pa
čeprav lokostrelec dejansko po času nameni svojemu treningu in pripravi tudi do 4x
več časa kot športniki ostalih panog. Nekdo, ki ni poskusil, zelo težko razume bistvo
lokostrelstva, zato smo lokostrelci zelo povezani med sabo. Združuje nas
razumevanje vseh specifik tega čudovitega športa, ki ni ravno poljuden. Vsak lahko
komentira nogomet – če se ne zapičimo v kvaliteto kometarja … Specifike
lokostrelstva – uglaševanje opreme, pravila tekmovanja, lokostrelsko tehniko,
mentalno pripravo, občutke, strahove in zadoščenje ob uspehu …. To lahko razume
le nekdo, ki resneje strelja z lokom. Moja prelomna točka, ko sem vso svojo
pozornost usmerila v to, da bi postala najboljša lokostrelka, je bil lokostrelski tabor v
Bohinju. Tam sem spoznala, da se z lokostrelstvom ukvarja veliko ljudi iz vseh
koncev Slovenije. Na taboru sem imela čudovito družbo, s katero smo se vrsto let
srečevali po tekmah ter celo izven. To je bil kar izziv, saj je vsak živel na svojem
koncu Slovenije. Na treningu sem bila vsak dan in po nekaj letih se je moj trud
počasi začel obrestovat.
2. Kaj je lokostrelstvo prineslo v tvoje življenje?
Prineslo je veliko. Predvsem smisel življenja in cilj, ki sem mu sledila ne glede na
vse. Imela sem srečo, da so mi starši pustili samostojnost. Na trenutke bi lahko rekli,
da jih ni zanimalo točno kaj počnem in niso mi poskusili pomagati na vsakem koraku.
Če sem kaj res potrebovala – prevoz, novo opremo, so mi stali ob strani. Za vse
ostalo sem bila odgovorna sama. Poskrbela sem zase, kar pogrešam pri današnjih
srednješolcih. Največja napaka je verjetno ravno to, da starši ne pustijo otrok odrasti.
Potem jih morajo še pri petnajstih ali šestnajstih letih opominjati, naj si oblečejo dolg
rokav za tekmo, naesejo kremo za sonce, da jih ne bo opeklo ali operesijo puščice,
se dogovorijo za skupen prevoz. Mladina je pri teh letih že zelo odrasla. Naša naloga
je, da jim kdaj pojasnemo, da delajo neumnost, ko se tega na zavedajo in pa da jih
tretiramo kot odrasle in odgovorne osebe. Naj jih opeče sonce in naj pozabijo tiste
dolge rokave … Dovolimo jim delati napake, sicer se ne bodo nikoli naučili skrbeti
zase. Ključno je, da jih pripravimo za življenje, da bodo lahko delovali sami in zvozili,
ko pridejo do ovire v življenju. No, da se vrnem k vprašanju … Poleg že omenjenega,
mi je lokostrelstvo prineslo sposobnost organizacije, vztrajnosti ko je najtežje,
spoznala sem ogromno ljudi doma in po svetu, prepotovala svet, ugotovila kje je
meja izčrpanosti ter jo velikokrat prestopila. Lahko bi naštevala v nedogled!
3. Še nedavno nazaj si tekmovala za slovensko reprezentanco. Ti je kdaj žal, da
si se odločila za prekinitev tekmovalne kariere?
Nastopanje za reprezentanco je bilo zelo lepo a hkrati izjemno naporno obdobje.
Dokler sem imela pred seboj korenček in realne možnosti, sem dajala vse od sebe.
Ob zaključku kariere je življenje postalo veliko lažje. Prej so bili vsi moji dnevi do
potankosti zapolnjeni in natempirani. Ko sem zaključila se mi je zdelo izjemno
zabavno se vsesti v bar in dve uri klepetati. Tega si prej nisem mogla privoščiti, saj
sem svoj čas namenjala vrhunskemu športu in študiju. Čudovito je, ko imaš v
življenju tako močno motivacijo in željo po cilju, da s polno paro delaš v tisto smer.
Ko to počneš leta in leta, pridejo tudi rezultati. Odrekanje vsemu ostalemu je logično
in naravno. Do sedaj mi še nikoli ni bilo žal, da sem zaključila svojo športno pot,
kvečjemu sem čutila olajšanje, ko sem sprejela odločitev. Sploh pa mi v tem obdobju
življenja veliko bolj ustreza delo trenerja, ko lahko veliko ljudem pomagam do svojih
sanj in ciljev. Prej sem to počela le zase, kar je široko gledano precej bolj sebično.
Po naravi sem bila vedno bolj usmerjena v širše dobro, skrb za druge, ekipni uspeh,
zato se v trenerstvu veliko bolj najdem.
4. Trenutno si trenerka, tako za klub kot za slovensko para-lokostrelsko
reprezentanco. Kaj ti predstavlja večji izziv in zakaj?
Oboje delam res z veseljem in ne bi mogla reči, da je kaj zahtevnejše. Izziv je
predvsem usklajevanje vsega. Počnem še veliko več kot to, kar vprašanje zajema.
Vem koliko vsako področje zahteva – enega celega človeka, ves čas in predanost …
Jaz se pa delim na več področij in se počutim slabo, ko vem, da me potrebujejo tudi
na drugem koncu, kjer ne morem biti. Želim si, da bi napredovali hitreje. Že kot
športnica sem bila nepotrpežljiva – uspeh sem želela takoj ali čim prej možno. Vsak
zamujen dan se mi zdi preveč. Življenje je kratko in škoda je “metati” čas proč.
Ko je sezona v polnem teku me ni več tednov ali mesecev, saj sem na mednarodnih
tekmovanjih in pripravah. Takrat so klubski lokostrelci prepuščeni sami sebi. No …
Če se navežem na moje misli o samostojnosti mladine, je tudi moje manjkanje dobro
zanje. Zelo dobro… Takrat se morejo znajti, se učiti, izobraževati, premagovati ovire,
reševati težave in graditi svojo notranjo motivacijo. Dandanes je na internetu in v
knjigah ogromno informacij. Če se lokostrelec potrudi, lahko res veliko naštudira in to
ga bo naredilo boljšega od vseh ostalih.
5. Trenerstvo, delo za klubu ter za LZS ti vzame veliko večino časa. Kako to
usklajuješ z zasebnim življenjem? Oziroma, si lahko sploh privoščiš imeti
zasebno življenje?
Lokostrelstvo je način življenja in nemogoče je začrtati mejo med osebnim življenjem
in delom trenerja. Dve opciji imaš v vrhunskem športu – ali je lokostrelstvo tvoje
življenje ali pa preprosto tega ne počneš več oz. počneš na lokalnem ljubiteljskem
nivoju.
6. Pravijo, da se celo življenje učimo. Katere cilje si si še zastavila kot trenerka,
ki bi jih rada dosegla?
Moj glavni cilj je imeti vrhunske športnike, ki redno tekmujejo na olimpijskih in
paralimpijskih igrah, dosegajo medalje na najvišjih tekmovanjih. Ta cilj zajema delo z
začetniki pa vse do vrhunskih športnikov. Sepravi – izoblikovanje vrhusnkega
športnika od začetka do vrha. Športnika, ki je na svoji poti in vrhuncu zdrav in dober
človek, po karieri pa sposoben službe oz. nove kariere, ki mu omogoči preživetje.
7. Za zaključek nam še povej po katerem trenerju se zgleduješ in zakaj ravno
po njem?
Ne bi rekla, da se po katerem trenerju zgledujem. Se pa seveda primerjam z njimi in
vedno ob tem vidim, kaj vse se še lahko naučim. V svoji karieri sem imela več
trenerjev, ki so vplivali na to, kakšna trenerka sem. Lahko bi sicer navedla kakšnega
idola iz tujine a zakaj, ko imamo pri nas take strokovnjake, ki bi si zaslužili veliko več
hvale pa tudi primernejšo plačo!:)
Moj prvi trener je bil Klemen, moj brat, o katerem sem že kar nekaj povedala. Potem
sem začela trenirati v skupini Matije Žlendra. Matiji bom vedno hvaležna, saj je
strokovnjak, ki me je pripeljal do največjih tekmovanj ter poskrbel, da smo se ob tem
vedno zabavali. No … ne vedno, ob porazih in neuspehu so bili tudi zelo težki
trenutki, a življenje je pač tako, sestavljeno iz sonca, dežja in mavrice. Matiji sem kot
trenerju zaupala 100% in tudi po zaključku kariere ga z veseljem srečam – že njegov
glas me v trenutku vrne v tista čudovita leta, ko je bil svet moj! Takrat je bil trener
mladinske reprezentance Matej Zupanc, danes moj sodelavec. Kot reprezentančni
trener je vložil veliko truda vame na treningih, pripravah in tekmovanjih. Bil je velika
opora in iz mene znal iztisniti stabilnost in posledično dobre rezultate na
mednarodnih tekmah.
Brini seveda želimo uspešno trenersko kariero še naprej, in da bi tudi v bodoče z
veseljem opravljala kar jo trenutno najbolj polni z energijo.
